SIBIRIJA - SPEČA DEŽELA

Onstran Urala je neskončnost, ki nosi ime Sibirija. Izvor imena je etimološko nedefi niran. V jeziku Tatarov pomeni »sibir« spečo deželo. Ena izmed hipotez navaja turški izvor imena, po turškem plemenu Suvars, ki je živelo ob reki Irtiš. Iranski pisni viri iz 13. stoletja pokrajino že imenujejo Sibirija, medtem ko jo Katalonski atlas iz leta 1375 imenuje Sebur.

Sibirija je dežela, kjer se prostor in čas zlivata v neskončnost. Zdi se, da njeni avtohtoni prebivalci živijo v neki drugi dimenziji. V tajgi ob Obu živijo plemena, ki ohranjajo način življenja kot pred tisočletji. Častijo Veliko Mater, Mater Zemljo, Veliko reko, Sonce, Luno, sibirsko cedro, častijo svoje živalske toteme in elementarne sile narave. Življenje avtohtonih prebivalcev Sibirije teče v večnem krogu, ki ga vrtijo naravni ciklusi s svojimi štirimi elementi: ognjem, zemljo, vodo in zrakom. To so najmočnejše energije, ki določajo življenje ljudstev v prostranosti tajge. Življenjski pogoji, ki jih določajo te elementarne energije, narekujejo Sibircem način življenja, ki ga zahodne družbe prepoznavajo kot bedo in revščino v materialnem smislu. Ljudje, ki živijo v prostranstvih sibirske tajge, seveda ne sledijo pridobitvam »civilizacij« in zdi se kot da živijo ne le v nekem drugem prostoru, ampak tudi v drugem času. Narava jim daje vse, kar potrebujejo, saj so del njene absolutne popolnosti.

Zgodovinsko dogajanje v neskončnosti onstran Urala je še danes polno skrivnosti, neznank in zabrisanih zgodovinskih dejstev. Osvajanja daljnih čezmorskih dežel so mnogo bolj raziskana in opisana v številnih kronologijah. Osvajanje Sibirije pa je zaradi političnih okoliščin in izolacije »izza železne zavese« vsekakor izziv zgodovinarjem in sodobnim kronistom. Dejstvo je, da so Rusi iz evropskega dela Rusije že v zgodnjem srednjem veku, če ne že prej, prodirali čez Ural z namenom, da bi iskali dragocena naravna bogastva, v 14. stoletju pa tudi že z namenom, da bi od tamkajšnjega prebivalstva pobirali davke za Carsko Rusijo. Speča dežela je skrivala nesluteno bogastvo narave: drage kamne, dragoceno krzno, zdravilna zelišča, hrano,… Osvajalci Sibirije so bili vojščaki, moški, ki so na osvojenih področjih gradili postojanke, nekakšne utrdbe, ki so bile zametek kasnejših mest. Od tu so pobirali davke, vzpostavljali upravno oblast in širili vero. Avtohtono prebivalstvo jih sprva ni sprejelo in proces podreditve carski Rusiji je bil večinoma krvav. Sčasoma je prišlo do asimilacije, k čemur je prispevalo tudi dejstvo, da so se bojevniki poročali z domorodkami. Tako so se sčasoma avtohtone etnične skupine asimilirale z Rusi. Danes na področju okraja Tomsk živi 82% ruskega prebivalstva, ostalo pa so pripadniki avtohtonih etničnih skupin oziroma tako imenovani staroselci: Selkupi, Khanti, Evenki, Ketsi, Khulmi in Tatari.

Do leta 580 so v pismenih virih vse prebivalce Trans-Uralske in Zahodne Sibirije imenovali Ostiaki. Pozneje, v času prodiranja aziatskih plemen na področje Sibirije in islamizacije tega področja, se je ime posplošilo za neislamski del avtohtonega prebivalstva. Danes se ime Ostiaki uporablja za tri etnične skupine, ki pa svojemu izvornemu imenu dodajajo še ime Ostiaki s pripisom teritorialne pripadnosti:

• Selkupi – avtohtono prebivalstvo ob rekah Ob, Narim in Tim; imenovani Ostiaki in Samojedi, sicer pripadniki uralske etno-lingvistične skupine,
• Khanti – Ostiaki ob reki Irtiš, pripadniki fi no-ugrinske etno-lingvistične skupine,
• Ketsi – Ostiaki ob reki Jenisej, pripadniki evrazijske etno-lingvistične skupine.